Ko sestavljamo oporoko ali o tem razmišljamo, si seveda predstavljamo, da se bo oporoka ohranila do naše smrti in da jo bo po naši smrti prejelo sodišče, ki bo na njeni podlagi izvedlo zapuščinski postopek. Načinov, kako to dosežemo, je več. Preden pogledamo, kakšne so možnosti, naj poudarimo, da način ali lokacija hrambe oporoke v ničemer ne vplivata na njeno veljavnost.

Najenostavnejša, ne pa tudi najvarnejša je možnost, po kateri oporoko hranite pri sebi ali pri tretji osebi, ki ji zaupate. Ta oseba je lahko tudi dedič. Kadar gre za edinega dediča, je tak način verjetno smiseln, kadar pa je dedičev več, je na mestu razmislek, ali je to najbolj racionalno in varno. Niso tako redki primeri, ko se dedič seznani z oporoko, ki mu je zaupana v hrambo, ter nato začne izvajati pritisk na zapustnika, naj oporoko spremeni, ali ko dedič oporoko celo skrije, uniči ali skuša ponarediti.

Kdor hrani oporoko, jo je na poziv sodišča dolžan predložiti. Poziv na predložitev sodišče objavi v vabilu, s katerim prizadete osebe povabi na zapuščinsko obravnavo.

Oporoka se lahko izroči v hrambo tudi notarju, odvetniku ali sodišču, in to ne glede na to, ali je tako oporoko sestavil notar, odvetnik oziroma sodišče ali pa gre zgolj za hrambo oporoke, ki ste jo sestavili vi ali kdo drug. Posebnost notarske, odvetniške ali sodne hrambe je, da se tako hranjena oporoka obvezno vpiše v Centralni register oporok, ki ga vodi Notarska zbornica. V register oporok se obvezno vpišejo tudi oporoke, ki jih sestavi notar, odvetnik ali sodišče, tudi če jih te osebe potem ne hranijo.

Dokler ste živi, je vpis v register oporok tajen. Po vaši smrti se izpis iz registra izda na podlagi pisne zahteve sodišča ali druge osebe, ki izkaže za to upravičen interes, predvsem dedičev.

Vir: JK GROUP / JK SKUPINA, pravno in davčno svetovanje, d.o.o.