Ob polnih vsakdanjikih, vse hitrejšem tempu življenja in pomanjkanju časa vse manj razmišljamo o tem, kakšna bo naša jesen življenja ter kako se s težavami staranja soočajo naši najbližji. In kaj pravzaprav je staranje? Človeško bitje se stara vse od spočetja, pa vendar začnemo o staranju in starostnih težavah po navadi govoriti šele po prvih sivih laseh, prvih gubah, upokojitvi.

O starosti v družbi govorimo šele, ko nastopijo prvi vidni znaki, do takrat pa je to na neki način najpogosteje tabu tema. Prav to izogibanje in zanikanje je krivo, da so skupine starostnikov danes opredeljene kot marginalne skupine, kar pa njihove težave samo še poslabša. Ljudje ne živimo sami ali v svojem ožjem okolju, temveč v skupinah, ki močno oblikujejo našo osebnost. Prav starejši ljudje pa so iz skupin pogosto izločeni: otroci se odselijo in si ustvarijo svoje družine, z upokojitvijo so starejši izločeni iz delovne skupine, pogosto jim zato upade tudi zanimanje za stroko, nič več niso tako dobrodošli v organizacijah in društvih …

Čeprav pogosto nehote, so starostniki odrinjeni na rob družbenega dogajanja. Kot je v svoji knjigi Psihologija staranja zapisal Vid Pečjak: "Družba odklanja starostnika, zato se ji tudi on izmika. In narobe: ker se ji izmika, ga odklanja."

Ena izmed prelomnic v staranju posameznika je prav gotovo upokojitev. Ljudem, ki v svojem delu uživajo in v njem najdejo smisel svojega življenja, upokojitev največkrat pomeni hud stres, ki lahko pogosto vodi tudi v depresijo ali celo upad duševnih funkcij. V tem obdobju "novemu upokojencu" zelo pomaga zapolnitev prostega časa - potovanja, izleti, različne delavnice … Tistim, ki v svojem delu niso preveč uživali ali so ga čutili kot breme, upokojitev pomeni vstop v prijetnejše obdobje, še posebej če se začnejo ukvarjati z dejavnostmi, za katere jim je prej zmanjkovalo časa ali zbranosti.

Ne glede na to, kako starostnik sprejme upokojitev in se sooči s staranjem, pa pogosto pride do prelomnice, ko ne more več samostojno skrbeti zase. Sodeč po raziskavi (L. Leskovic, 2004), 12 % ljudi, starejših od 65 let, ne more v celoti skrbeti zase, dodatno pomoč pri negi potrebuje 5 %, pri gospodinjstvu pa do 25 % oseb. V starostni skupini od 70 do 80 let potrebuje pomoč 30 % ljudi. Razlogi se največkrat skrivajo v zdravstvenih težavah. Takrat jim ob strani stojijo prav njihovi svojci.

Ne smemo pozabiti, da bomo za svoje starše vedno ostali otroci, kljub temu pa pride čas, ko je potrebno skrbniško vlogo zamenjati. Starostnik lažje premaguje težave, če ve, da ga njegovi najbližji razumejo, podpirajo in mu stojijo ob strani. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da bodo starejši ljudje mogoče imeli težave s sprejemanjem naše pomoči, saj nam nočejo biti v breme. Mary Pipher je v knjigi Drugačna dežela zapisala, da bi mnogi raje plačali tujim ljudem za pomoč ali celo umrli, kot da bi bili odvisni od tistih, ki jih ljubijo. V tem primeru se je dobro s starostnikom odkrito pogovoriti in upoštevati njegove želje in pričakovanja. Ni nujno, da mu naklonimo vsak svoj prosti trenutek in pozabimo na lastno življenje in družino. Mogoče mu lahko omogočimo strokovno nego na domu ter občutek, da mu bomo stali ob strani, ko nas bo potreboval.

Rešitev pa lahko morda predstavljajo tudi domovi za ostarele občane. V Sloveniji je v približno 70 domovih okrog 16.000 oziroma 5 % oskrbovancev, zaradi premajhnih kapacitet pa jih čaka za sprejem v dom še okrog 10 %. Namen takšnih domov ni samo zdravstvena in telesna nega oskrbovancev, temveč tudi omogočanje čim višje kvalitete življenja. V kvalitetnih domovih skrbijo za kulturno življenje, telesno vadbo, šport, oskrbovanci gojijo prijateljske odnose, včasih pa tam spoznajo tudi svojega novega življenjskega sopotnika oziroma sopotnico. Kljub vsem poskusom druženja pa se starostniki lahko počutijo tudi osamljene, najpogosteje takrat, ko jih otroci in vnuki ne obiskujejo dovolj pogosto. Problem pa lahko predstavlja tudi pretirana pomoč, saj jim onemogoča, da bi pokazali, kaj še zmorejo. Največ težav z vživljanjem v domove imajo po navadi ljudje, ki so imeli svoje družine, bili uspešni na delovnih mestih in ugledni v javnosti. Takšni starostniki so še vedno ponosni nase in težko prenašajo zanje ponižujočo disciplino in nekatere neizogibne postopke (npr. pomoč pri hranjenju, oblačenju, osebni higieni, nošenje plenic …). Pri odločitvi za odhod v dom ima vsekakor glavno besedo starostnik sam, pomagamo pa mu lahko s preučitvijo razmer, standarda ter dejavnosti, ki jih posamezen dom ponuja, saj namreč pri sprejemu starostnika v dom občina njegovega stalnega prebivališča nima nikakršnega vpliva in lahko zaprosi za sprejem v kateri koli dom v Sloveniji. Kljub temu pa je, po besedah Draga Kopušarja, direktorja Doma starejših Hrastnik, za starostnika manj stresna situacija, če se odloči za selitev v dom, ki je v okolju, katerega že pozna.

Cicero je nekoč zapisal: "Ko to študiram, odkrijem štiri vzroke navidezne bede starih let: prvič, vzamejo nam aktivno življenje, drugič, naredijo telo šibkejše, tretjič, odvzamejo nam skoraj vse užitke in veselje, četrtič, približajo nas smrti." Zavedajmo se, da leta, gube, sivi lasje in upokojitev še ne pomenijo konca življenja in čakanja na smrt. Poskrbimo, da bo naša jesen življenja in jesen življenja naših najbližjih takšna, kot mora biti: polna barv, življenja in plodov, ki smo jih leta in leta nabirali zato, da jih bomo lahko v tej naši jeseni življenja zaužili.

Vir: www.erevir.si, dne 14.7.2007, avtor: Kristina Hacin