Z umikom vere in trdnega verovanja v posmrtno življenje na stranski tir družbenega dogajanja je človek postal prepuščen neštetim manj obveznim oblikam verovanja. Zdaj izbiramo med alternativami, kot so vzhodnjaške vede, magično-religiozne prakse, cerkve, kulti in sekte. Posameznik si dandanes ustvari "osebno" sintezo različnih prvin religioznih tradicij, ki si jih poišče sam.

Verske resnice in naivno verovanje v posmrtno življenje niso več danost, ki bi se je otrok priučil takoj, ko bi se začel zavedati. Današnji posameznik nima trdne ideologije, saj je le-ta družbeno razpršena na stotine naukov, teorij in ved. V težkih trenutkih smo prepuščeni sebi, zmedeni in prestrašeni. V času racionalizma, ki "iracionalna čustva" potiska vstran, je smrt še manj sprejemljiva. Pokojnik ne gre več samoumevno v nebesa, niti se ne reinkarnira. Trdno prepričanje v posmrtno življenje se že dolgo maje pod pritiski neusmiljenega principa znanosti - "kar ni dokazljivo, ne obstaja". Sekularizacija in razvoj znanosti sta smrt ločila od kontinuuma, postavila sta jo kot prelom. Toda tudi prelom ni dovolj razumljiv. Urbanizacija je pripomogla k "družbeni gravitaciji"; to pomeni, da smo ljudje v razmeroma majhnih skupnostih tesno povezani. Izguba sočloveka je v povezavi s pripadnostjo toliko večja. To se najbolj kaže v družinah, v ozkem prijateljskem krogu, v delovnem okolju in razredu. Danes je v primerjavi s preteklostjo, ko je bila umrljivost dojenčkov izredno visoka, smrt domena starejših. Skoraj 80 odstotkov smrti nastopi pri ljudeh, starejših od 65 let. Še bolj protislovno je dejstvo, da bolni ljudje zaradi izrednega napredka medicine umirajo vse počasneje. Nekateri sociologi govorijo o "mini smrtih", ki jih posameznik doživi, še preden v resnici umre. Smrt kot družbeno konstruirana ideja vsebuje strahove, upanje in naravnanost ljudi na ta pojav. Te naravnanosti se priučimo prek simbolov, ritualov, vedenjskih vzorcev in jezika. Budist ima drugačno predstavo o smrti kot kristjan. Za budista je smrt bolečina, skozi katero se bo vnovič rodil. Ideja budizma pa ni v vnovičnih rojstvih, temveč v koncu življenja.

Takoj ko se začnemo spraševati o načinih žalovanja pri različnih ljudstvih, se nehote povežemo z različnimi pojmovanji posmrtnega življenja. Te raznovrstne predstave in ideje pa v različnih kulturah še danes narekujejo različne načine žalovanja.

Običaji in verovanja pri različnih kulturah

Še preden je človek postal moderni homo sapiens, so njegovi predniki, natančneje neandertalci (živeli so pred 150.000 do 35.000 leti), že poznali ritualni pokop s cvetjem. Umrle so pokopavali obrnjene proti vzhodu, in sicer v spalnem položaju. Iz tega naj bi izhajalo prepričanje, da je neandertalec že imel predstavo o posmrtnem življenju kot spanju. Kromanjonski človek (živel je pred 35.000 do 10.000 leti) je spoštoval pokojnike na poseben način. "Dovolil" je, da duša umrlega živi v njem, zato je pri pokopih udejanjal kanibalizem. Pokopi kromanjonskega človeka so bili ritualni. Mrtve so pokopavali skupaj s školjkami, ogrlicami, jelenovimi zobmi, orodji, hrano - tako so jih opremili za naslednje življenje. Trupla so obarvali z rdečo prstjo, da bi bila videti kot novorojenčki, torej so verjeli v vnovično rojstvo. Obstaja domneva, da so jih tako pokopavali tudi zaradi bojazni, da bi se mrtvi vrnili. Ta strah je bil morda glavni razlog, da so lobanje pokopavali posebej, saj se truplo brez glave ne bi moglo vrniti.

Približno 3000 let pred Kristusom so na zdajšnjem ozemlju Anglije stala ogromna grobišča; ljudje so verovali, da se duh zadržuje v pokojniku, dokler ne ostanejo le še kosti. Kosti so pozneje zmetali iz grobnic in vanje položili nove pokojnike. Tudi te so pokopavali skupaj s priljubljenimi predmeti. Te grobnice so prvi primer v zgodovini, ko so ljudje postavili mrtvim trajen spomenik. Grobnice z debelimi zidovi so varno zadrževale duhove umrlih stran od sveta živih.

Aborigini

Ko nekdo umira, je aboriginska vas tiha in mirna. Verjamejo namreč, da je umirajoči kot strup, ki povzroča slab lov. Menijo, da je vsaka smrt umor, ne glede na naravne dejavnike propadanja (nikakor ne morejo razmeti, da je nekoč zdrava oseba zdaj brez življenja). Sorodniki umrlega so odgovorni, da poiščejo morilca, zato vsakogar izprašajo. Ko nastopi smrt, vsi v vasi vstanejo in zaslišijo se kriki obupa. Tudi Aborigini pokojnika pobarvajo z rdečo barvo, kar namiguje na vnovično rojstvo. Nato mu na prsi in trebuh narišejo simbole klanov, saj naj bi mu ti znaki pomagali vstopiti v duhovni svet. Po treh mesecih je telo odstranjeno in kosti očiščene. Kosti opazujejo še dva do tri mesece, da se prepričajo, ali je duh zares odšel. Nato jih položijo v hlod v središču vasi. Tako Aborigini pomagajo mrtvemu, da se resnično preseli v duhovni svet.

Krščanske prakse – Irska

Krščanski običaji in navade so si bolj ali manj podobni. Ob smrti pokojnega pri njem bedijo svojci. Na Irskem po postelji umrlega posipajo sol - verjamejo, da so s tem odgnali zle duhove. Danes to počnejo zaradi tradicije, ali po domače - "zaradi boljšega občutka". Okoli postelje postavijo sveče. Ob svečah svojci in prijatelji umrlega molijo za njegovo dušo. Po irski navadi si žalujoči ob umrlem delijo cigareto. Z njo si delijo občutke in spomine na preminulega. Nato položijo truplo v krsto in ga po daljši poti odpeljejo do pokopališča. Daljša pot naj bi preslepila "druge mrtvece". Vsakdo, ki sreča pogrebni sprevod, se jim pridruži in moli za dušo umrlega.

Objokovanje

Ta stari običaj je bil prisoten že v času Keltov. Objokovali so bodisi ob postelji, kjer je ležal umrli, bodisi ob grobu. Ženske so na glas objokovale umrlega in pele žalostinke. Kljub vsemu so menili, da preveč žalovanja ni dobro za dušo umrlega. To - presenetljivo - nekateri ljudje pravijo še danes. Zaradi pretiranega žalovanja duša ne bi mogla oditi v miru, saj jo "energija" žalovanja potiska nazaj v življenje (čeprav se ne more vrniti).

Islam

Muslimani verjamejo, da je njihovo zemeljsko življenje le prehod, ki mu sledi posmrtno življenje. Stari Arabci, predniki muslimanov, niso poznali vstajenja in ponovnega oživljanja. Verjeli so, da mrtvi, ki niso bili pokopani ali katerih smrt ni bila maščevana, žejni blodijo po puščavi.

Pokopališča muslimanov običajno ležijo zunaj mest, nagrobniki so brez napisov. Včasih so bila pokopališča tudi ob vznožju gora ali na bregovih. Precejšnja razdalja pokopališč od mesta živih po vsej verjetnosti izhaja iz vraževernega strahu pred mrtvimi. Umirajočemu človeku, katerega obraz mora biti obrnjen proti Meki, muslimani prepevajo šahado (muslimanska molitev). To dejanje spominja na krščanski obred poslednjega zakramenta. Umrlega nato večkrat umijejo, vendar mora biti število umivanj vedno parno. Nato truplo zavijejo v bel mrtvaški prt, ki je lahko tudi kake druge barve, nikakor pa ne sme biti rdeč. Mrtvemu zaprejo oči in mu razrahljajo obleko. Zapiranje oči in izrekanje sožalja poznajo tako v islamu kot v krščanstvu. Običaj živi še danes, razlage pa so tako zgodovinske (strah, da bi jih mrtvi "gledal") kot moralne (spoštovanje do mrtvega in njegovo dostojanstvo).

Staroameriška ljudstva

Tudi indijansko pleme Dakota pozna žalovanje in tarnanje. Ženske si na roke in noge celo zarežejo rane. Možje si s pepelom počrnijo obraze. Po žalovanju pripravijo mrtvaški oder. Pokojnika oblečejo v najboljša oblačila, obraz pa mu pobarvajo z rdečo barvo, barvo življenja. Ljudstvo Dakota namreč verjame, da so bo mrtvi vnovič rodil. Kadar umre ljubljen otrok, starši postavijo "kočo duhov", saj verjamejo, da so s tem počastili duha in pomagali plemenu. V koči je pramen pokojnikovih las, skupaj z njegovimi priljubljenimi predmeti in posodjem.

Večni strah pred duhovi

Skorajda ni kulture, ki ne bi poznala duhov. V enostavnih družbah so bili duhovi nekakšna grožnja živim, zato so ljudje storili vse, da bi jim preprečili bivanje med živimi. Za duhove vodij in velikih borcev so verjeli, da so ti ljudje s smrtjo veliko izgubili, zato so bili njihovi duhovi zavistni, ljudje pa so se jih bali bolj kot navadnih duhov.

Načinov, kako se znebiti duhov, je bilo od nekdaj veliko, nekateri pa obstajajo še danes. Eden od njih je zapiranje pokojnikovih oči. V nekaterih kulturah po smrti nikoli več ne izgovorijo pokojnikovega imena. Ponekod uničijo pokojnikov dom ali se celo izselijo iz vasi. Drugod verujejo, da morajo izpustiti dušo, zato so okna v hiši odprta; včasih celo odstranijo streho in ogledala obrnejo proti zidu (ogledala naj bi ulovila dušo). Toda antropologija pozna tudi obskurnejše primere. Saksonci so bili znani po tem, da so truplom odsekali stopala, da ne bi mogla hoditi. Nekatera aboriginska plemena so pokojnikom odsekala glavo; tako naj bi bil duh preveč zaposlen z iskanjem glave in ne bo imel časa priti med žive!Nekatere kulture so verjele, da se lahko duh vrne po isti poti, kot je odšel. Nekatere stare hiše v Nemčiji in Italiji so imele poseben izhod za mrtve; glavni vhod je tako ostal "čist". V skrajnih primerih, ko takšnih vrat ni bilo, so v zid izvrtali luknjo, skoznjo spravili truplo, nato pa so jo zazidali. Duh se tako ni mogel vrniti. Zanimivejša in zabavnejša metoda je bilo beganje duhov. Edino zgodovina ostaja priča ljudem, ki so s krsto drveli po vasi, da bi zmedli duha, da se ne bi znal vrniti domov. Duhove so preganjali tudi s trkanjem po krsti, s streli iz puške, s pogrebnimi zvonovi (oboje obstaja še danes). Pokopavanje mrtvih z darili, da bi bili srečni ("ljubeznivost do duha"), in kar je najpomembnejše, da bi bili čim dlje od živih, je ponekod v navadi še danes, sega pa vse v čas neandertalca. Ta navada naj bi poleg tega izkazovala spoštovanje do rajnkega, in ne le podkupovanja.

Tudi gradnja grobnic je imela dvojno vlogo: počastiti mrtve, njihove duše zadržati v drugem svetu ali jih vsaj zmesti. Zato imajo številne grobnice labirinte, ki se začnejo že pri vhodu, saj je nekoč veljalo, da se duh lahko premika le v ravni liniji.

Tibetanska knjiga mrtvih

Knjiga tibetanskih budistov je za večino bralcev tako prepričljiva, da nekaterim vzbuja srh in mnenje, da je resnična. To je seveda vprašljivo, dejstvo pa je, da je dogajanje po smrti opredeljeno s pikolovsko natančnostjo in s srhljivim zaporedjem dogodkov.Za budiste je svet iluzija, ki posamezniku omogoči, da se strne v eno svetovno misel in s tem v stanje nirvane. Vsak človek se je vrnil iz smrti, vendar mnogi tega ne verjamejo, ker se je ne spominjajo. Pa saj se tudi rojstva ne spominjajo, a vseeno verjamejo, da so živi.

Ko posameznik umre, vstopi v stanje barda, ki traja 49 dni. Barda ima tri stopnje, vendar se pokojnik, ki ni prakticiral joge, ne bo mogel obdržati v tem stanju. Večina jih odide skozi močno luč, v katero se ne morejo vsrkati. V tem spokojnem stanju pokojnik biva nekaj dni, ne da bi se zavedel, da je ločen od fizičnega telesa. V drugem stanju - čonjid bardo - se umrli spopade s stanjem karmične iluzije: karma je ostanek njegovega minulega bivanja: tu se spopade z lastnimi dobrimi in zlimi silami; tu so tudi Bude in Budisatve (polbožanstva, ki so žrtvovala stanje nirvane, da bi ga pomagala doseči drugim). Žarenje božanstev povroči krčenje; preminuli doživi tudi halucinacije sojenja in kazni. Bog smrti Dharma - Radža drži v rokah tehtnico, katere črno-beli kamenčki simbolizirajo dobra in slaba dejanja iz njegovega življenja. Vsa božanstva so le miselne forme, in če jih preminuli spozna za takšne, vstopi v stanje nirvane. Tako se v tretjem stanju - sidpa bardo - rodi bodisi v enem od rajskih kraljestev (nečloveški svet) ali pa je vnovič degradiran in obsojen na fizično rojstvo. Naj bo kakorkoli, ljudje so vedno jasno želeli ločiti svet živih od sveta mrtvih. To so počeli na različne načine, ostaja pa vprašanje, kako z vprašanjem smrti in minljivosti ukvarjamo danes.

Sodobna smrt je tabu

Vsakega od nas je že begala misel, da smo odstranljivi in celo nadomestljivi. Danes umirajoči večino bitke bije sam s seboj. Včasih seže volja do življenja onkraj vseh diagnoz, marsikdaj pa se dogaja prav nasprotno. Svojci pogosto ne zaznajo začetkov bolezni, posameznik jih največkrat skriva, dokler diagnoza ni potrjena. S tem omalovažuje lasten strah, dokler diagnoza ne prinese globoke žalosti, s tem pa, žal, tudi nepremostljivo oviro med njim in bližnjimi. Kmalu sledi upanje, z njim pa oprijemanje vseh možnih oblik pomoči. Bližnji se v tem času naučijo opazovati bolnikovo vedenje - če se počuti dobro, se z njim veselijo, če je z njim slabo, se umaknejo. Bolnik niha med upanjem in popolno vdanostjo, a se ves čas spopada s smrtjo. Tako večina ljudi od umirajočih posluša isto frazo: "Nimate pojma, kako grozno je to ..." V resnici je težko vzdrževati globoko empatijo ter obenem vzbujati upanje bolniku. Problem nastopi takrat, ko bolnik skuša fizično shajati brez pomoči. Treba je razumeti, da je fizična neodvisnost del človekovega dostojanstva, zavračanje pomoči pa boj z boleznijo, in ne s svojci.

Umirajoči se večkrat spominja dogodkov iz preteklosti, ki jih marsikdaj obžaluje. Želja po razbremenitvi je velika, kar izhaja iz krščanstva in zadnje odveze. Budisti se na smrtni postelji spominjajo lepih dogodkov in svojih dobrih del, kar zagotovo ugodneje vpliva na proces umiranja. Ko posameznik opusti boj in se spravi s svojci, se sprijazni s smrtjo. Večina jih tik pred smrtjo deluje presenetljivo mirno, nekateri celo izrazijo željo po smrti ("Zdaj bi rad umrl."). Proces umiranja v zahodnih družbah je neprijetna, slaba izkušnja. Vsak posameznik jo odriva toliko časa, dokler se ne pripeti v krogu bližnjih. Takrat smo vsi nepripravljeni, zmedeni.

Mnogi se strinjajo, da življenje, ki ga je človek živel, oblikuje tudi njegovo umiranje. Proces umiranja bi moral biti karseda jasen, sploh ko gre za razčiščevanja čustev. Mnogi svojci pozabljajo, da četudi umirajoči (tudi tisti v komi) ne more govoriti, oni lahko. Moderna družba težko prenaša umiranje na domu. Poseben problem je umiranje v bolnišnicah, saj je v njih obiskovanje bolnikov moteno. Vse več je umiranja na hodnikih, v reševalnih vozilih, v bolniških sobah, sredi paničnega ozračja ... Navodila civilnega pogrebnega urada predpisujejo, da "se zaradi medicinskih, higienskih in psihičnih razlogov ne priporoča, da bi umrlega položili na pare doma". S predpostavko strahu je spremljanje umirajočega težko, čeprav je dejstvo, da umirajoči ne sme biti sam.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da je tabu spolnosti nadomestil tabu smrti. Kakorkoli, sodobna družba od posameznika zahteva nadziranje čustev. Žalovanje, ki naj bi se spodobilo če v krogu družine, je torej zaprto in omejeno, najhujše pa je, da mnogi ljudje o tem nočejo ali ne morejo govoriti. Po mnenju psihologov se "zatrto" žalovanje pozneje spremeni v različne nevroze in depresije, kar stanje žalujočega dolgoročno še poslabša. Sprejeti smrt pomeni tudi omogočanje izražanja žalosti, toda danes nekateri ljudje uteho (bolj ali manj uspešno) iščejo le v delu.

Društvo Hospic

Hospic naj pomeni kraj, kjer umirajoči polno živijo do zadnjega dne. Pomen ni toliko v kraju, ampak predvsem v ideji hospica. Zamisel o hospicu je stara, izvira iz srednjega veka. Tudi v Sloveniji že od leta 1995 deluje Hospic, ki si prizadeva za človečen odnos do smrti. "Ne moremo dajati dni življenju. Lahko pa dajemo življenje dnem," se glasi filozofija Hospica, ki ima preprosto, in vendar težko dojemljivo stališče: spoštuje življenje, vendar sprejema umiranje kot naravno dogajanje. Predstavnica Hospica, Bernarda Mudrovčič, nam je razkrila njihove dejavnosti ter osebne izkušnje in poglede na žalovanje pri nas.

Neprofitno društvo Hospic ponuja več dejavnosti, od delavnic za žalujoče vse do brezplačne oskrbe na domu in nasvetov glede oskrbe bolnikov. V društvu deluje interdisciplinarna ekipa zdravnikov, medicinskih sester, socialnih delavcev, psihologov in številnih prostovoljcev. Kaj pravzaprav ponuja in kdo se lahko obrne nanje? Po besedah gospe Mudrovčič gre za oskrbo in pomoč umirajočemu in seveda pripravo svojcev. Prav ti se najpogosteje obrnejo na društvo, neozdravljivi pa so večinoma onkološki bolniki. Povprečna starost bolnikov je 66 let, vendar se k društvu zatekajo tudi vse mlajši, zlasti otroci. Umiranje otrok se namreč pomembno razlikuje od starejših. Naj se zdi še tako nenavadno, toda otroci umirajo z manj strahu. Ponavadi je problem v tem, da starši otroku "ne pustijo" umreti. Ohranjanje življenja na silo je le še en pokazatelj, kako grobo smo se pripravljeni boriti za življenje. To pride zlasti do izraza v zadnjih stadijih, ko z napravami "na silo" ohranjajo umirajočega pri življenju in mu s tem (ne)hote podaljšujejo trpljenje, ki je obojestransko, čeprav otrok zavoljo staršev vztraja pri življenju. Bistvo Hospica ni ohranjanje pri življenju po vsej sili, marveč lajšanje spremljajočih simptomov in duševna podpora, ki zajema širok spekter dejavnosti: od patronažnih sester do pomoči pri reševanju konfliktov v družini. Ti so ob umirajočem svojcu lahko še razvidnejši. Najsi se sliši še tako preprosto, toda veliko je mogoče narediti že s poslušanjem. Problem tabuiziranja je prav v neodprti komunikaciji in zavračanju pogovora o smrti: svojci simbolne govore umirajočih, ki jih sicer prepoznajo, odločno zavračajo, zaradi česar so še bolj osamljeni. Cilj Hospicovih bolnikov je, da umirajo mirni in povečini doma. Zavzemanje za detabuizacijo je eno od ključnih prizadevanj društva. Ne gre namreč samo za mirno smrt, pač pa tudi za pomembno izkušnjo svojcev, ki se bodo tako lažje spoprijeli z lastno smrtjo. Društvo je lani na zadnji poti spremljalo 107 bolnikov. Hospicova ekipa se povezuje tudi z drugimi sorodnimi društvi po svetu, predvsem z britanskim iz Londona in ameriškim iz Buffala. Ugotavljajo, da je pri nas večja obremenjenost s tabujem smrti kot v omenjenih deželah, zato posvečajo dodatno skrb žalujočim. Po smrti, ko nastopi proces žalovanja, Hospic ponuja svojcem številne oblike opore, ki se jih udeležijo po želji: skupine za samopomoč, delavnice za žalujoče, literaturo, individualno svetovanje, pridejo pa tudi na dom. Dejstvo, pred katerim beži sleherni od nas, je torej jasno: smrt je onkraj vsega. Onkraj nas, naše okolice, prijateljev, življenja. Ko pride, je nerazumljiva, nekaj, kar ne bi smelo motiti našega življenja. Zato nas potre, vrže iz tira, mi pa se ji le še bolj izogibamo in je nočemo razumeti.

Odlomek iz "Pisma prijatelju", ki je natisnjeno na eni od Hospicovih zloženk, najbolje pove, za kaj gre pri umiranju; tega bi se moral zavedati vsak bližnji: "Prosim, dragi prijatelj, ne govori mi obrabljenih fraz: Čas zaceli vse rane ... povej mi samo, kar ti govori srce ... Prosim, ne odmikaj oči, ko sem ob tebi, počutim se tako zavrnjenega od vseh in od Boga ... Ne misli, da moraš biti vedno močan zame, povsem u redu je, če jokaš, to mi pove, kako močno te skrbi zame. Pusti tudi meni jokati, tako osamljeno je jokati sam. Nikar ne pričakuj od mene, da bom povsem tak, kot sem bil. Kako naj bom, ko pa dela mene ni več z menoj. Toda vedi, dragi prijatelj, s tvojo ljubeznijo ... bom še živel in ljubil in bil hvaležen vsak dan, da sem imel tebe - dragi prijatelj."

Slovensko društvo Hospic, Kersnikova 6, 1000 Ljubljana, tel. (01) 234 83 30