Razložiti otroku pojem smrti ni enostavno, je pa nujno potrebno, da se o tem z njim pogovarjamo. Otroci sprašujejo kaj se zgodi z umrlimi in tudi oni žalujejo.

KAKO OTROCI IZRAŽAJO ŽALOST?

ŠOK – otrok se vede, kot da se ni nič zgodilo, ker je misel na smrt tako močna.

TELESNE REAKCIJE – Zaradi strahu pred smrtjo ima lahko otrok bolečine v trebuhu ali glavobole.

OBČUTEK JEZE – otrok je lahko jezen na človeka, ki je umrl in ga pustil samega.

STRAH – otroka je strah, da bo tudi sam umrl oziroma bo umrl nekdo, ki ga ima rad.

NAZADOVANJE V RAZVOJU – lahko se pojavi vpadljivo vedenje, npr. močenje postelje ali sesanje palca.

ŽALOST – otrok lahko postane zelo miren in manj delaven kot sicer.

KAKO POMAGAMO ŽALUJOČEMU OTROKU?

Otroka moramo opogumiti, da sprašuje o smrti in umrlemu, vsekakor pa mu moramo dati poštene in razumljive odgovore. Če otrok ponavlja ena in ista vprašanja, pomeni, da skuša ponotranjiti naše odgovore.

Vzrok smrti mu moramo pojasniti na razumljiv način in jim zagotoviti, da niso niti najmanj odgovorni za smrt svojca ali prijatelja.

Razložiti mu moramo tudi obred pogreba, nikakor pa ga ne smemo siliti, da se pogreba udeleži. Otrok naj sam izbere.

KATERI ODGOVORI NE POMAGAJO?

Zavedati se moramo, da otrok jemlje stvari dobesedno. Če jim rečemo, da je nekdo odšel na dolgo potovanje, pričakujejo, da se bo tudi vrnil. Mogoče se celo počutijo krive za njegov odhod.

Če otroku razlagamo, da umrli spi, se bo mogoče začel bati spanja. Tudi razlage v stilu: »To je bila božja volja«, otroku nič ne povedo.