Vsak človek se v življenju sreča z žalostjo in včasih težko razumemo žalujoče, če sami še nismo imeli tega izkustva. Pa tudi sicer je žalovanje različno od posameznika do posameznika, čeprav lahko obdobje žalovanja razdelimo na faze, ki so najbolj pogoste pri ljudeh, ki so doživeli izgubo.

Šest obdobij žalovanja:

• ŠOK

Šok je običajno prva reakcija, sploh v primeru da pride smrt nepričakovano. Fizični znaki šoka ob spoznanju izgube so: tiščanje v grlu, občutenje notranje napetosti in utrujenost. Lahko se pojavi tudi občutek jeze.

• OTRPLOST

Stanje otrplosti najbolj spominja na delno anestezijo – žalujoči ni sposoben trezno razmišljati in stvari se mu ne zdijo resnične.

• UTVARE IN OBČUTEK KRIVDE

V tem obdobju žalovanja se žalujočim zdi, kot bi umrli nekam odšel in se bo vrnil. Čustvena navezanost na umrlega je v tem obdobju še zelo močna in pri žalujočih se lahko pojavi tudi občutek krivde. Sprašujejo se ali mogoče niso dovolj storili za umrlega, niso bili poleg ko je umrl in podobno. Občutki krivde so povsem normalen del procesa žalovanja.

• SPROŠČANJE BOLEČIH ČUSTEV

Boleča čustva se v tem obdobju začnejo neovirano izražati. Žalujočemu ne smemo govoriti: »Ne jokaj – bodi močna!« ali »Moški ne jokajo!«. Jok je naraven in nujen del zdravljenja. Žalujoči na ta način deli bolečino z drugimi in sproščanje čustev sčasoma prinese olajšanje.

• BOLEČI SPOMINI

Obdobje spominjanja umrle osebe lahko traja več mesecev. Boleč spomin sprožijo lahko čisto vsakdanji dogodki – prazen stol pri mizi, srečanje z dobrim prijateljem umrlega in podobno.

Pogost pojav je idealiziranje pokojnega, kar je nestvarno. Žalujoči se mora spominjati tudi manj lepih svari v zvezi s pokojnim, da ohrani realen spomin nanj.

• KAKO ZNOVA ZAŽIVETI?

Zadnji del procesa žalovanja se začne, ko žalujoči premaga najglobljo žalost in mu spomin na umrlega ne povzroča več neznosne bolečine. Nastopi čas za novo življenje, kar mnogim ljudem uspe in začnejo živeti za nove cilje.

KAKO PRISTOPITI K ŽALUJOČEMU?

Če je le mogoče, obiščemo žalujočega na domu in mu izrazimo sožalje s stiskom roke ter primernimi besedami. Namesto tega lahko pošljemo sožalno pismo ali vizitko.

Žalujočemu ponudimo pomoč in mu damo vedeti, da smo mu v oporo.