Prof. dr. Onja T. Grad, klinična psihologinja s Centra za mentalno zdravljenje, vprašanje žalovanja obravnava že trinajst let. Največ se ukvarja s svojci pokojnih, ki so umrli nenadne ali nasilne smrti, ter s svojci žrtev, ki so naredile samomor. Razkrila nam je nekaj zanimivih in koristnih informacij o žalujočem posamezniku ter njegovem trpljenju ob izgubi bližnjega.

Kako bi opredelili faze žalovanja?

Še pred tem bi povedala nekaj drugega. Poudariti želim, da je žalovanje individualen proces. Ne glede na to, da res govorimo o fazah žalovanja in žalovanju postavljamo okvire, tako časovne kot pojavne, je to zgolj didaktična shema, ki pa ne velja za vsakega človeka. Ali drugače: človek, ki prihaja v stik z žalujočim, mora vedeti, da ima vsakdo od nas želje in potrebe, ki jih je treba spoštovati. Ljudem je treba dopustiti, da žalujejo po svoje, ne smemo jim vsiljevati stereotipnih načinov odzivanja, ki jim marsikdaj sploh ne ustrezajo. Večkrat opazim, da svojci ali prijatelji dobronamerno pravijo: "Življenje gre naprej, saj imaš otroke ..." Mislijo seveda dobro, toda učinek je drugačen. Treba se je ozreti na svoje potrebe, ali povedano po domače: ne moremo pričakovati, da se bo človek odzival kot stroj. To velja za vse nas. Vsakdo se odziva glede na svoje izkušnje, odnos s pokojnikom ... Ne moremo torej predpisati nekega modela žalovanja.

No, faze gredo približno takole: od prvih dni do enega tedna traja faza, ki ji pravimo faza šoka. Človek se ne zaveda, kaj se pravzaprav dogaja. Zdi se kot omrtvičen, marsikaj počne samodejno, toda čustvenega odziva takrat še ni. Nato nastopi faza najhujšega čustvenega odgovora; to je faza protesta, ko človek govori, da to, kar se je zgodilo, ni pravično, sprašuje se, zakaj se je zgodilo prav njemu; ne more se sprijazniti, da je svojec resnično umrl in da ga ne bo več.

Je v tej fazi prisotna tudi jeza na pokojnika (da jih je zapustil ...)?

Ja, med različnimi čustvi, ki jih ne pričakujemo, so tudi jeza, občutki krivde, sramu, zapuščenosti ... Seveda so tu še pričakovana čustva, kot so jok, panika, izguba nadzora. Ogromno je tudi telesnih znakov. Ta faza traja do treh mesecev. Od treh mesecev pa do približno enega leta po smrti nastopi tako imenovana faza dezorganizacije, ki prinese streznitev in ugotovitev, da je smrt nepovratna in da se je treba s tem počasi sprijazniti. Toda to ni tako preprosto, kot je slišati. To fazo običajno spremlja ogromno težav, ki jih ljudje premagujejo na različne načine. Toda za vse velja, da je to hudo obdobje, polno močnega čustvovanja, velikih padcev, predvsem ob dnevih, ko pokojnika najbolj pogrešajo (prazniki, obletnice ...).Četrta faza nastopi po približno letu dni, ko mine ciklus enega leta - prvi božič, prvo novo leto, prva velika noč, rojstni dan ... prvi prazniki so najhujši. Naslednja leta so manj huda. Ni pa res, da se vse to pri vseh ljudeh po letu dni konča. Imam paciente, ki pridejo po nekaj letih, bodisi zato, ker žalovanja niso opravili, bodisi zato, ker so zaradi drugih okoliščin žalovanje preprosto odrinili.

Sicer pa gre vsakdo, ki žaluje, skozi različne faze. Vedeti moramo, da se ljudje podobno odzivamo tudi na druge izgube, kot so ločitev, izguba delovnega mesta, izguba statusa v družbi ...

Kako se "lotiti" žalovanja? Kdaj okolica lahko pomaga in kdaj ne? Kako je s samoto?

Lahko vam povem, kako bi bilo idealno, a seveda ponavadi ni. Idealno bi bilo, če bi bila okolica pripravljena poslušati tudi takrat, ko ji to ne ustreza. Žalujoči imajo veliko potrebo, da bi čim več govorili. Tako o umrlem kot o svojih občutkih. To bi morali ljudje iz okolice sprejeti, čeprav so nekaj slišali že dvakrat ... To pa je zelo naporno. Ljudje marsikdaj tega preprosto ne zmorejo, pa naj bo zaradi pomanjkanja časa, energije ... Potem žalujoči ostanejo v tretji fazi (in) sami, ker se okolica utrudi in umakne. Velikokrat se zgodi, da že po nekaj mesecih pridejo svojci z vprašanjem, zakaj ni z žalujočim bolje. Zdi se jim, da bi po nekaj mesecih že morali biti taki, kot so bili prej. Ampak žal je to proces. Če eno od faz preskočimo in ne dopustimo, da gremo skozi vse bolečine, se zadeva lahko zavleče ali celo postane kronična. Takrat bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč ali pa najti ljudi, ki so še pripravljeni pomagati. Pri ljudeh, ki so tiho, ki o tem ne morejo govoriti, zelo pomaga, če pridemo in jim povemo, da smo jim na voljo, da čutimo z njimi ... Če ste v vlogi žalujočega, ste ponavadi tiho, tisti okoli žalujočega pa tudi. Dobro je, če okolica pride naproti žalujočemu.

Kaj pa, ko se posameznik dobesedno utaplja v bolečinah, ko je to nekakšno samotrpinčenje? Kje je meja, ko človek reče, da nekaj ni več v redu?

O tem je zelo težko presoditi. Če intenzivno žalovanje traja že zelo dolgo časa, človek pa se nikakor ne more spraviti nazaj v delovni ritem ali pa je ves čas žalosten in zaradi tega preprosto ne more delati, je treba poiskati strokovno pomoč. Potrebna je bodisi medikamentozna bodisi psihoterapevtska obravnava. Kajti mogoče je človek postal depresiven, potrebuje zdravila, psihoterapevtsko pomoč. O tem lahko presodi samo strokovnjak, ne svojec. Svojec lahko samo vidi, da stvari trajajo predolgo. Toda to se ne zgodi v nekaj mesecih. Poleg tega je treba vedeti še nekaj: žalovanje je zelo naporna reč, ki traja dolgo in porabi veliko energije. Ljudje so ves čas utrujeni, kar je tudi eden od telesnih znakov.

Kakšni so znaki depresije pri žalujočem?

Težko je kar naštevati. Znakov je veliko; od tega, da ljudje odpovedo na vseh področjih in vseh že omenjenih kroničnih znakov pa do tega, da se ne morejo več družiti z ljudmi, upada libida, brezperspektivnosti, nemotiviranosti ... Kriterij za svojce pa je, da vse to traja zelo dolgo in globoko.

Da se ne premakne?

Tako, da stanje ostaja nespremenjeno in da človek ne vidi nič drugega kot le še žalost.

Kaj pa občutek krivde ob izgubi bližnjega: kdaj in zakaj se pojavi, kako dolgo traja?

Ponavadi občutke krivde povezujemo z nenavadnimi smrtmi, kot so samomor, umor in nesreča, vendar imamo tudi izkušnje, da občutek krivde nastopi pri skoraj vsaki izgubi, tudi pri terminalni bolezni. Občutek krivde je zelo neprijeten spremljajoči pojav in se, ko se o tem pogovarjamo, zmanjša. Prej ko o tem žalujoči spregovorijo, prej občutki minejo.

Ali je normalno, da človek venomer premleva o pokojniku? Kdaj se prisiliti k drugačnim mislim? Recept za žalovanju sicer ne obstaja, toda ali je zdravo odvračati misel na pokojnika?

Ljudje seveda premišljujejo ves dan, a obenem še kaj počnejo. Siljenje v dejavnosti ne pomaga. Pomaga pa, da je posameznik vpet v normalen življenjski ciklus. Da ima občutek, da drugi skrbijo zanj. Da ima okoli sebe ljudi, ki mu nudijo pomoč. Seveda lahko dobi bolniško, vendar ni dobro, da je doma cele mesece. Delo je velikokrat lahko v pomoč, saj posamezniku lahko ponudi zadovoljstvo. Vendar je treba imeti mero. Vzpostaviti je treba zdravo uravnoteženost, sploh zato, da človek pride v stik s svojimi čustvi.

Ali obstajajo načini, da se proces žalovanja "pospeši"?

Prej bi rekla, da je žalovanje mogoče olajšati - da ga človek sprejme kot del svojega trenutnega življenja, skozi katerega mora iti. In kar je zelo pomembno: nihče ne more drugemu odvzeti njegove žalosti in tega, da se prekoplje čez izgubo. Lahko samo pomaga.

Je pogovor še vedno eno od ključnih pomagal? In poslušanje?

Da. Ni drugega. Jasno je, da pomaga tudi dejavno življenje, vendar prizadeti človek ne more biti tako dejaven, kot je bil poprej. Ne morete reči očetu, ki je izgubil partnerko, s katero je preživel trideset let zakona, naj neha žalovati! S tem pokažete, da ne razumete, v kakšni fazi je. Jasno je, da pomaga, če človek pride na obisk in blago, nevsiljivo sodeluje pri njegovih dejavnostih. Pomaga, če ga nekdo obišče, ne pa da mu vsiljuje svoje poglede na slog žalovanja. Dovolj je že to, da s svojo navzočnostjo kaže skrb in razumevanje.

Morda je vprašanje malce banalno, pa vendar: ali lahko žalujoči posameznik postane psihotičen?

V vsej praksi se spomnim samo ene gospe, ki je postala psihotična. Ponavadi se ljudje bojijo, da se jim bo "zmešalo", pojavi se bojazen, da bo zaradi navala čustev nadzor popustil. Toda če jih poslušamo in jim razložimo, da je to stanje v tako hudih situacijah razumljivo, se nehajo bati. "Zmeša" pa se jim ne.

So tudi kakšne posledice, na katere moramo biti pozorni?

Zelo pogoste so nočne more.

In nenavadne?

Ja, veliko ljudi po smrti, predvsem v drugi fazi, vidi človeka, slišijo ga, vonjajo. Iščejo ga, čutijo njegovo prisotnost ipd.

Kako je s socializacijo pri otrocih: kje delamo odločilne napake? Je to praksa, da otrok načeloma ne vzamemo na pogreb?

Napako naredimo že prej. Začne se že pri tem, ko ljudje mislijo, da bodo otrokom prihranili težave, če jim sploh ne bodo povedali za smrt. Da jim prikrijejo celo smrt in njen vzrok. Zadnjič sem imela neverjeten primer: eden od otrok je bil v tujini in ga sploh niso obvestili o očetovi smrti. To so hude stvari, ki jih pozneje ni mogoče popraviti. Veliko ljudi se skuša izogniti, da bi zadevo predelali z otroki. Nekateri jim celo rečejo, da je odšel na potovanje. Imeli smo bolnico, ki so ji deset let govorili, da je šla mama od doma - sploh ji niso povedali, da je umrla, kaj šele, da je naredila samomor. Seveda je imela ogromno problemov.

Je pri nas težko žalovanje posledica tabuizacije smrti?

Ne vem, ali smrt tabuiziramo bolj kot drugi evropski narodi, mislim, da je problematičen odziv na lastne občutke: sramujemo se jih, jih zadržimo, ne vemo, kako bi jih predstavili. Prej bi rekla, da so odzivi drugačni.

Čas zaceli vse rane - ali ta rek velja tudi za žalovanje?

Čas ne zaceli vseh ran. So stvari, ki lahko ostanejo vse življenje. Velikokrat, ne vedno, se zgodi, da ljudje nihajo v razpoloženju. In so zelo presenečeni, ker se včasih počutijo slabo, četudi je od smrti minilo precej časa. Je pa res, da sčasoma manj boli.

Koliko žalujočih se zateče po pomoč k strokovnjaku?

Odstotka vam ne bi vedela povedati. Pri samomoru računamo, da je vsako leto tri tisoč novih žalujočih, če je letno šeststo samomorov, in recimo pet žalujočih na posameznika. Pri nas poišče pomoč izredno majhen odstotek ljudi. Večina ljudi to naredi v domačem krogu. Pri sebi, vsak s sabo.

Kaj ponuja psihiatrična stroka žalujočim - kakšni so običajni načini zdravljenja?

Psihoterapevtsko metodo, če je huje, pa tudi pa medikamentozno. Skoraj vedno gre za kombinacijo. Mi celo pravimo, da pri žalovanju zdravila ne pomagajo, ker je to naraven odgovor organizma. Treba je odreagirati, najslabše je, če odziva ni. Razen v izjemnih primerih nasprotujem medikamentoznemu zdravljenju, če gre samo za žalovanje, prav zato, ker je žalovanje naraven proces, ki mora iti po naravni poti. Lahko sicer pomagamo, toda o predpisovanju zdravil odloča izključno zdravnik ali strokovnjak.

Ali obstajajo neozdravljivi primeri žalovanja? Kako ravnamo z njimi? Je to depresija?

Da, ali pa kronična žalost, o kateri ne moremo reči, da je depresija, ampak stalno slabo razpoloženje. Kot tak primer je bila v literaturi opisana kraljica Viktorija. Do konca življenja je žalovala za možem.

Kakšne ljudi bi lahko označili za najbolj žalujoče?

Ukvarjam se z ljudmi, ki so nekoga izgubili zaradi samomora ali nasilne smrti. Najprej bi rekla, da zelo težko prenesemo nasilno smrt, to je pomembnejše kot to, v katero kategorijo spada človek. Mislim, da bi vsakega od nas, če bi prišel domov in našel ustreljenega sina, to najbolj vrglo iz tira. Človek tega ne more hladnokrvno preživeti. Če umre mlad človek, je drugače, kot če umre devetdesetletnik, čeprav je lahko enako hudo, vendar je percepcija smrti vendarle drugačna. Z otrokovo smrtjo vendarle umre naša prihodnost; tega ne moremo sprejeti.

Dejstvo, ki še vedno ostaja in pred katerim beži sleherni od nas, je torej jasno: smrt je onkraj vsega. Onkraj nas, naše okolice, prijateljev, življenja. Ko pride, je nerazumljiva, je nekaj, kar ne bi smelo motiti našega življenja. Zato nas potre, vrže iz tira, mi pa se ji le še bolj izogibamo ter je nočemo razumeti.

Skupine žalujočih bližnjih
Klinični oddelek za mentalno zdravje, Zaloška 29, tel. (01) 540 20 30 (prof. dr. Onja Grad, Anka Zavasnik)

Vir: www.viva.si