Dejstvo je, da ima moderna družba drugačen odnos do smrti kot je bil včasih. Smrt je postala tabu, o njej neradi razmišljamo, ko pride pa jo dojemamo kot nepričakovano. Naši predniki so smrt doživljali kot del življenjskega kroga, sprejeli so jo skozi razne obrede in vraže in z uporabo raznih simbolov prehajali skozi obdobje, ki mu zdaj strokovno pravimo »faze žalovanja«.

SLOVO

Najpomembnejši del slovesa od ljubljene osebe je zagotovo obred pogreba. Na pogrebu smo na nek način primorani gledati, kako se posmrtni ostanki bližnjega spuščajo v grob, gomila zemlje ali kamnita plošča, ki se dviga nad njim pa nam nakaže, da je umrli nekje drugje.

Na pogrebu imamo možnost, da žalujočim stisnemo roko in izrazimo sožalje, da se od umrlega tudi sami poslovimo in nenazadnje, da se zavemo lastne umrljivosti in smo nekako bolj pripravljeni na neizbežnost usode.

Seveda pa smo ljudje zelo različni in zategadelj tudi različno prenašamo žalost in bolečino ob izgubi. Nekateri so prepričani, da bi jih udeležba na pogrebu bližnjega preveč pretresla, marsikdo pa iz različnih razlogov čuti do pogreba odpor.

UDELEŽBA NA POGREBU NI OBVEZNA

Udeležba na pogrebu mora biti povsem neprisiljena. Če nam ni do tega, potem se pogreba ne udeležimo. Marsikdo – predvsem velja za podeželje – se odloči, da bo pokojnika samo obiskal pred pogrebom v času, ko ta še leži v domači hiši ali mrliški vežici in ga »pokropil«. Če smo pokojnika dobro poznali, se spodobi, da svojcem pošljemo žalni šopek, venec ali vsaj sožalno pismo oziroma verz. Pomembno je, da jim damo vedeti, da mislimo nanje, četudi se obreda ne udeležimo.

Tudi otroke bi morali pravočasno seznaniti s pojmom smrti in pogrebom. Strokovnjaki pravijo, da je pogreb tudi pri otroškem žalovanju pomemben člen in bistveno pripomore k sprejemanju resnice o dokončnem odhodu svojca.